Priredba, režija in scenografija: Oliver Frljić

Dramaturgija: Jasna Žmak

Kostumografija: Modni Studio Artiđana

Glasba: Franjo Đurović

Oblikovanje svetlobe: Aleksandar Čavlek

Video: Ivan Marušić - Klif

Tehnična izvedba scenografije: Rene Đurašin

Inspicientka: Maja Levanić

Igrajo: Jadranka Đokić, Frano Mašković, Krešimir Mikić, Sreten Mokrović, Ksenija Marinković, Nina Violić, Zoran Čubrilo, Milivoj Beader, Pjer Meničanin

Produkcija: Zagrebško gledališče mladih (HR)

Predstava je v hrvaškem jeziku s slovenskimi nadnapisi.

Trajanje: 80'

 

Leta 1891 je Frank Wedekind napisal Pomladno prebujenje, dramo ki je ob praizvedbi leta 1906 izzvala proteste gledalcev, saj naj bi z odprtim prikazovanjem spolnosti napadala tradicijo in avtoritete. Podnaslovljena kot Otroška tragedija je bila namenjena staršem in učiteljem, saj govori o odraščanju in spolnem dozorevanju v družbi represivne (malo)meščanske morale in družbenih tabujev, ki so povzročali propad mladih ljudi. Wendla, Melchior in Moritz so se izgubili v agoniji odraščanja in nepoznavanju lastnih nagonov.

Nekaj več kot sto let kasneje nam ta ista drama nudi možnost premisleka o mejah naše svobode ter v drzni interpretaciji ne skriva politične pozicije, ki je uperjena proti ideološkim aparatom družbe, še posebej proti katoliški cerkvi. Režiser Oliver Frljić se z ekipo Zagrebškega gledališča mladih sprašuje, ali zaradi sprememb v sodobni družbi Pomladno prebujenje še vedno lahko pretresa družbene tabuje: “Zdi se, da je celotni represivni sistem, ki ga je Wedekind kritiziral s svojo dramo o seksualnem odraščanju mladih, danes znatno subtilnejši. Katoliška cerkev, kot del tega sistema, dandanes izgublja svojo kredibilnost. Ne smemo pa pozabiti, da ima tudi kot taka, pretresena s škandali, cerkev nesporen vpliv na oblikovanje seksualne identitete mladih”. S to drzno predstavo Frljić pogumno nadaljuje poetiko direktne tematizacije aktualno-političnega in kritično spregovori o težavah katoliške cerkve.