Režija: Martin Kočovski

Dramaturgija: Bilge Emin

Scenografija in oblikovanje luči: Nurullah M. Tuncer

Skladatelj in oblikovanje tona: Oliver Josifovski

Koreografija: Urška Vohar

Kostumografija: Marija Pupučevska

Asistent režije: Aleksandar Lozanovski

Producenta: Blagoja Stefanovski, Damir Domitrović Kos

Tehnični director: Petar Trajcevski

Igrajo: Bajrush Mjaku, Ilina Čorevska, Ognen Drangovski, Vedran Đekić, Adnan Hasković, Bojana Knežević, Aldin Omerović, Jelena Rusjan, Kristina Stevović, Zdravko Stojmirov, Urška Vohar, Stefanija Zisovska

Produkcija: NETA – Nova evropska teatrska akcija

Koprodukcija: Festival Ex Ponto, Ljubljana / Primorski poletni festival, Koper / Narodno pozorište Sarajevo / Internacionalni teatarski festival MESS, Sarajevo, / Mal dramski teatar, Bitola / Produkcija B. M., Skopje / Crnogorsko narodno pozorište, Podgorica (SLO, BIH, MK, MNE)

Trajanje: 70'

Predstava je v različnih jezikih.

Roman Nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka Ime mi je rdeča, ki predstavlja turški odgovor na postmodernizem, velja za vrhunec avtorjeve ustvarjalnosti. Mojstrsko napisana zgodba z mnogoterimi perspektivami pripovedne linije se dogaja v 16. stoletju, ko sultan skupini najboljših miniaturistov naroči knjigo, ki naj bo izdelana mimo toge tradicije. Naročilo povzroči ideološki spor med starim in novim, med otomanskim in zahodnjaškim pogledom na slikarstvo.

Prav ta konflikt med tradicijo in sodobnostjo preizprašuje tudi predstava Rdeče, ki je nastala po motivih Pamukovega romana. Mednarodna skupina ustvarjalcev pod režijskim vodstvom Martina Kočovskega raziskuje po tematskih nitih romana na križišču dveh poti, kjer se je znašla sodobna generacija mladih. Prva pot je izrazito religiozna, druga pa zagovarja neomejeno svobodo življenja in mišljenja. Obe imata svoje zablode in vrline, saj tako v fundamentalno religijskem kakor tudi v tabujev osvobojenem načinu življenja obstaja nevarnost, da človek izgubi občutek za pravo mero in osnovno človečnost. Vera vedno ostane izziv, predstava Rdeče pa nas sooči z vprašanjem, kako se z njim soočiti v posameznem zgodovinskem času.

Mlajša generacija ni obsedena z religioznim načinom življenja, aktualnejše je vprašanje osvoboditve človeka. Na tej podlagi se vgradi zgodba življenja med vzhodom in zahodom. Če Orhan Pamuk rdečo barvo uporablja kot navdih za strast, umetnost, ustvarjalnost in preseganje razlik, jo mladi ustvarjalci skozi prizmo motivov njegovega romana vidijo predvsem kot opitost od vina ljubezni – motiva, ki je pogost v filozofiji življenja in ljubezni velikih vzhodnjaških pesnikov.