05.05.2010

Avtor:

Dnevnik, torek, 6. 5. 2008, Tekst: Gregor Butala

Ljubljana - Damir Domitrović Kos, predsednik Kulturnega društva B-51 in direktor mednarodnega gledališkega festivala Ex Ponto, je novembra lani prevzel naloge generalnega sekretarja združenja NETA (Nova evropska gledališka akcija), ki je bilo ustanovljeno leta 2005 in v katerega je vključenih skoraj trideset gledališč in festivalov s področja srednje in vzhodne Evrope, od Rusije, Romunije in Turčije do Slovenije, Nemčije in Italije.

Damir Domitrović Kos: Ljubljana bi morala nekatere kulturne dogodke, ki so že zdavnaj izkazali svoj pomen, razumeti kot svoje lastne projekte in jih bolj neposredno vključiti v mestni proračun, ne pa da se morajo ti vsako leto znova potrjevati na razpisu, kjer še enkrat dokazujejo svojo referenčnost. (Foto: Dnevnik)

“To imenovanje je bilo izjemno priznanje zame in za Kulturno društvo B-51, saj smo med vsemi člani združenja verjetno najmanjša in poleg tega še neinstitucionalna organizacija. Dejstvo, da nam je bilo zaupano vodenje mreže, zato razumem kot potrditev kakovosti našega dosedanjega dela pri organizaciji festivala Ex Ponto in njegovega pomena v mednarodnem prostoru,” pojasnjuje Domitrović Kos, ki so ga nedavno izbrali tudi za selektorja skopskega mednarodnega gledališkega festivala MOT in ki mu načrtov, povezanih s prihodnostjo združenja, ne manjka.

Za začetek: kako je pravzaprav prišlo do oblikovanja združenja NETA in kakšno vlogo je imel pri tem festival Ex Ponto?

Zamisel o nastanku takšnega združenja se je pojavila pred nekaj več kot štirimi leti med ustanovami, ki so že do takrat sodelovale pri gledaliških produkcijah ali ob festivalih, v njihov najožji krog pa spada tudi Ex Ponto. Absolutno največje zasluge za oblikovanje te mreže pa ima Blagoja Stefanovski, takratni minister za kulturo republike Makedonije - prve pobude so se namreč pojavile ravno na festivalu v Bitoli, pozneje smo na sestankih to zamisel še nekoliko dodelali in na naslednjem srečanju izoblikovali tudi program in statut; kmalu zatem smo združenje formalno ustanovili. Veliko prednost Nove evropske gledališke akcije vidim ravno v tem, da ne gre za neko “industrijsko” obliko sodobnega evropskega mreženja, kjer takšne organizacije nastanejo na politično pobudo, temveč se je izoblikovala na podlagi predhodnega sodelovanja pri nekaterih skupnih projektih; to je bilo seveda dobro izhodišče, vseeno pa je bilo treba poiskati določene širše cilje, ki bi bili dovolj zanimivi, da bi z njimi pritegnili tudi nove člane. V dveh letih se je nato združenje razširilo na deset držav, vanj so se vključile tako velike javne institucije, kot so na primer narodna gledališča, kakor bolj ohlapne organizacijske oblike, recimo festivali.
V združenju vse od samega začetka delujeta festivalski odbor in odbor za gledališča; pri prvem je imel ves čas kar precejšnjo vlogo tudi festival Ex Ponto. Združenje je že imelo tudi dva “svoja” festivala, in sicer v St. Peterburgu in v Črni gori, ki sta bila nekakšen preizkus naših zmogljivosti - in zdi se mi, da sta zelo dobro uspela, še zlasti tisti v Rusiji, saj so se v njegovo izvedbo vključili tudi nekateri drugi tamkajšnji festivali in ne le zavod, ki je bil nosilec njegove organizacije. Skozi naša srečevanja na festivalih smo postopoma izoblikovali program in pred nekaj manj kot letom dni smo začutili potrebo, da naredimo korak naprej. Nekatere zamisli sem ponudil tudi sam in morda je pozneje prav to vplivalo na odločitev, da so meni oziroma Ex Pontu zaupali večjo vlogo pri vodenju združenja.

Kateri pa so glavni cilji združenja? Lahko si mislim, da takšna mreža precej pomaga pri izmenjavi in produkciji predstav ali pripravi festivalov…

Cilje bi lahko razdelili na kratkoročne oziroma tekoče in dolgoročne. Med prve spada izmenjava predstav in umetnikov med gledališči in festivali, vključenimi v mrežo, na primer preko koprodukcij, in seveda še vrsta manjših, a po mojem mnenju zelo pomembnih stvari, kot so denimo promocija lastne kulture, oblikovanje ustreznih kontekstov in festivalskih prostorov - recimo bienalnega festivala NETA, ki bi bil vsakič v drugi državi - ter druge manjše poslovno-kulturne poteze. Predvsem pa se mi zdijo pomembni dolgoročni cilji. Nekatere od zamisli, ki sem jih ponudil, zahtevajo določeno posodobitev v zasnovi mreže in v medsebojni komunikaciji med njenimi člani - gre vendarle za zelo velik evropski projekt s številnimi ustanovami - pa tudi bolj dejavno sodelovanje med njimi kakor doslej. Temeljni pogoj za njihovo izvedbo pa je, razumljivo, pridobitev zadostnih finančnih sredstev; v tem pogledu članarina v združenju ne bo več zadostovala, zato smo se s svojim programom prijavili tudi na evropske razpise - pogoje izpolnjujemo, saj so v mreži NETA tudi ustanove iz Italije in Nemčije, ne gre le za zavode iz vzhodnoevropskega prostora.

Lahko o teh dolgoročnih načrtih poveste kaj več?

Gre za določene vsebine, o katerih sem pred leti razmišljal že v okviru festivala Ex Ponto, a je pri količini denarja, ki ga dobivamo od države in mesta, postalo jasno, da na tej ravni ne bodo izvedljive in da utegnejo ostati le nekakšna kulturna iluzija. Prva od teh zamisli je mednarodni gledališki abonma, ki bi povezoval gledališča in festivale ter do neke mere tudi turizem. Vanj bi bila vključena nekatera večja mesta iz vzhodne Evrope, na primer Istanbul, Sankt Peterburg in Sofija, pa seveda mesta iz prostora nekdanje Jugoslavije, Italije in Nemčije… To bi bila nekakšna sodobna oblika kroženja ljudi, ki jih zanima kultura, po Evropi: če bi bila na primer v Istanbulu kakšna zanimiva premiera, bi prek tega abonmaja omogočili občinstvu in kritikom iz vseh vključenih držav, da si jo ogledajo; zdi se mi, da bi bilo mogoče v okviru NETE to zamisel dovolj dobro izoblikovati v kakšnih dveh letih, čeprav bi jo bilo mogoče z izleti ob koncu tedna v preprostejši obliki izpeljati že zdaj. K tej obliki kulturnega turizma bi bilo seveda treba poleg gledaliških ustanov pritegniti tudi mestne oblasti in poslovne subjekte. Predlog je naletel na podporo vseh, ki so vključeni v NETO, še posebno pri velikih gledaliških hišah v večjih mestih.

Drugi cilj je oblikovanje art televizije, ki bi imela sedež v Sloveniji in bi povezovala vse države, ki so vključene v mrežo NETA - na začetku morda samo v obliki oddaje, torej v sodelovanju s katero od domačih televizijskih postaj, pozneje pa seveda v obliki prave, samostojne postaje. Ta art mreža bi ponujala prispevke o kulturnih dogodkih, predstavah in festivalih, ki bi presegali raven gole informacije, vključno s posnetki uprizoritev, pogovori in dokumentarnimi oddajami; tako bi prispevala k popularizaciji gledališča in kulture na sploh, seveda pa tudi k promociji ustanov, ki bi sodelovale pri nastajanju njenih vsebin, in ne nazadnje slovenske kulture. Na tej shemi že nekaj časa delamo s širšo mednarodno ekipo in pričakujem, da nam jo bo uspelo v razmeroma kratkem času zagnati. Seveda takšen projekt zahteva precejšnjo pretočnost umetnikov in občinstva, tudi z marketingom bi bilo treba ustvariti zadostno zanimanje - toda tovrstnih televizijskih mrež v Evropi ni veliko in menim, da naš prostor nekaj takega zagotovo potrebuje. Upam, da bomo pri tem projektu naleteli tudi na razumevanje mesta in države, ki lahko z njim veliko pridobita.
Tretji pomembnejši projekt pa je oblikovanje mednarodnega gledališkega ansambla NETA in vpeljava mednarodnih kulturnih vizumov. Vsi, ki delamo v kulturi, še posebno pa organizatorji mednarodnih prireditev, vemo, kaj to pomeni. Lani nam je na primer na festivalu Ex Ponto odpadla predstava, ker skupini iz Egipta ni uspelo pridobiti vizuma na našem veleposlaništvu. Seveda pa je za izpeljavo te zamisli potrebna tudi politična volja, sploh kadar gre za države zunaj območja Evropske unije ali za tako imenovani tretji svet.

To so precej ambiciozne zamisli. Se vam zdi, da jih bo mogoče v doglednem času tudi uresničiti?

Morda se ti projekti na prvi pogled res zdijo malce velikopotezni, vendar sem prepričan, da so izvedljivi, sploh ob pomoči dobro pripravljene strategije. Njihova celostna izpeljava sicer utegne trajati nekaj let, toda prvi rezultati bi morali priti že veliko prej. Seveda pa je uspeh teh zamisli v veliki meri povezan tudi z naklonjenostjo okolja, torej v našem primeru Ljubljane in slovenskega kulturnega prostora v celoti; ob tem računamo tudi na podporo vseh drugih držav, ki so prek različnih ustanov včlanjene v NETO, saj bo treba tudi v njih zagotoviti ustrezne pogoje za uresničitev naših načrtov. Ne gre namreč le za področje gledališča ali kulture na splošno, vsi našteti projekti so tesno povezani tudi s sodelovanjem z veleposlaništvi, ministrstvi in posameznimi mestnimi oblastmi ter z dejavnim povezovanjem s turistično dejavnostjo in celotno gospodarsko sfero. Kar se mi zdi pri vsem tem še posebno pomembno, pa so izredne možnosti za promocijo slovenske kulture in mesta Ljubljana, ki bi se odprle z morebitno realizacijo teh zamisli; Slovenija je po lokaciji in nekaterih drugih merilih naravnost idealna za sedež art televizije ali mednarodnega abonmaja. In če bi nam uspelo uresničiti le dobro polovico nameravanega, bi imelo to - po mojem prepričanju - takojšen povratni odziv.

Kako pa je trenutno urejeno financiranje mreže NETA?

Za zdaj se združenje napaja iz članarine, ki jo prispevajo vanj vključene ustanove in festivali, postopoma se oblikujejo tudi sponzorske in donatorske povezave, kot sem že omenil, upamo tudi na pridobitev evropskih sredstev. Ker pa kultura kot samostojni dejavnik težko uspeva, jo je treba navezati tudi na širši spekter dejavnosti; mednarodni projekti, kot sta televizija in abonma, so na primer zanimivi za marsikatero domače in tuje podjetje.

In sam festival Ex Ponto? Ob obveznostih z vodenjem mreže NETA je najbrž tudi za njegovo pripravo potrebnega veliko dela…

Letos bo festival praznoval petnajstletnico in vsekakor ni dvoma, da smo od njegovih začetkov prehodili dolgo pot. Gre za zahteven celoletni projekt, ki ga je treba temeljito organizirati ne glede na vse drugo; dejstvo pa je, da je festival prišel do točke, ki jo je v sedanjih razmerah težko nadgraditi, zato bi morda lahko rekli, da se nahaja v nekem prehodnem obdobju. Želimo poiskati možnosti za njegov nadaljnji razvoj, tako finančne kot strateške, in ena od njih je gotovo tudi sodelovanje v mreži NETA.

Vsake toliko časa je mogoče slišati mnenja, da je v Sloveniji festivalov preveč, zaradi česar prihaja do njihove finančne podhranjenosti; ena od rešitev naj bi bilo združevanje programsko sorodnih festivalov. Kaj o tem menite vi?

To je razmeroma zapleteno vprašanje. Vse od leta 1991, ko je prišlo do demokratizacije kulture, je bila strategija države in tudi mesta takšna, da se vsakomur ponudi priložnost in se mu dodeli nekaj denarja. Ta proces po mojem mnenju traja nekoliko predolgo oziroma se še ni končal in to je glavna napaka v državni in mestni strategiji, kar se tiče razvoja predvsem neinstitucionalnih zavodov, društev ter uspešnih festivalov in drugih projektov. Nekje okoli leta 2000 je bilo namreč že precej lahko ugotoviti, kateri projekti so dobri in obetavni ter bi jih bilo treba zaradi kontinuitete in vzpostavljene kakovosti bolj izdatno podpreti, kateri pa so manj uspešni in bi jih bilo treba na primer nekako vključiti v prve.
Na primer: gledališki festivali, kot so Ex Ponto, Mladi levi ali Exodos, so si med seboj konceptualno različni, toda vsi se kljub uspešnosti iz leta v leto otepajo s pomanjkanjem denarja, prostorskih možnosti in podobnim. Tako ima na primer Ex Ponto vsaj štirikrat manjši proračun od primerljivih festivalov na območju nekdanje Jugoslavije, kot sta Mess ali Bitef. Obenem pa obstaja na desetine manjših festivalskih poskusov s kratko življenjsko dobo, ki bi lahko svojo vsebino artikulirali tudi skozi katerega od omenjenih treh uspešnih festivalov te vrste v Ljubljani. Triletno programsko financiranje je samo delno popravilo situacijo, saj v finančnem pogledu ni na pričakovani ravni; tako država kot mestna občina sta ostali pri sistemu vsakomur malo, ki vodi v razdrobljenost na številne majhne dogodke, od katerih vsak porabi razmeroma veliko denarja za neprogramske stroške; skupna vsota je pri tem precej višja, kot bi bila ob integraciji teh dogodkov v že preverjene projekte, ki pa zaradi finančnih omejitev nikoli ne dosežejo tiste zaželene reprezentativne ravni, kot bi jo lahko.

Tako si iz leta v leto zastavljamo vprašanje: ali hoče naše mesto “pravi” Ex Ponto? Po skoraj petnajstih letih takega spraševanja postaneš rahlo zaskrbljen in začneš iskati nove poti. Na vso srečo je trenutno dovolj takih, ki lahko nanj odgovorijo pozitivno. Ljubljana bi morala po mojem mnenju nekatere gledališke festivale, ki so že zdavnaj izkazali svoj pomen, razumeti kot svoje lastne projekte in jih bolj neposredno vključiti v mestni proračun, ne pa da se morajo ti vsako leto znova potrjevati na razpisu, kjer še enkrat dokazujejo svojo referenčnost. Zdi pa se mi, da se stvari vseeno nekoliko premikajo. Trenutna mestna oblast razume pomen podpiranja tovrstnih kulturnih projektov za mesto kot celoto, toda vsi nestrpno pričakujemo bolj konkretne in radikalne poteze. Na podlagi pogovorov o prihodnosti festivala Ex Ponto in ob končno pozitivnem razmišljanju o pomenu kulture in turizma za Ljubljano sem prepričan, da bo vsaj do nekaterih ključnih premikov prišlo že v tem letu.