01.01.2007

Režija: Martin Kočovski, Dean Damjanovski, Dejan Projkovski

Glasba: Marijan Nećak

Koreografija: Olga Pona

Scenografija: Tihomir Milovac

Kostumografija: Blagoj Mičevski

Oblikovalec luči: Ilija Dimovski

Igrajo: Petar Gorko, Gabriela Petruševska, Sonja Osavkova, Katina Ivanova, Sonja Mihajlova, Ognen Drangovski, Valentina Gramosli, Suzana Brezovec, Emil Ruben, Adrian Naziri, Biljana Dragičević, Pero Arsovski, Salaetin Bilal, Selpin Kerim, Matija Vastl, Nikola Projčevski, Boris Čorevski, Petar Mirčevski, Daniele Buonaiuti, Sergio Aguirre, Manola Nifosi´, Sandra Garuglieri, Miroslav Lazarevski, Djokica Lukarevski, Lovro Brezovec

Plešejo: Nikola Angelovski, Marjanco Georgievski, Katerina Nikolovska, Klementina Bosevska, Radmila Kotevska, Sašo Tumanovski

Pihalni orkester Picikato: Mendo Selman, Nusret Bajramov, Ajnur Asanov, Musil Asanov, Dzengis Asanov, Kemal Sabanovski, Murat Juseinov

Umetniško vodstvo: Branko Brezovec

Idejni nosilec projekta in producent: Damir Domitrović Kos

Ex Ponto (Kultruno durštvo B-51), Ljubljana, Festival Ljubljana, Kampnagel, Hamburg, MAG Culture & Experience, Skopje in Laboratorio Nove, Firence (Slovenija, Nemčija, Makedonija, Italija)

Predloga predstavi je tekst intrigantnega hrvaškega pisca-esejista in publicista, predvsem pa dramatika, Slobodana Šnajderja »Kosti u mramoru« (Kosti v marmorju), za katerega sam ni prepričan, če so nanj v prostoru nekdanje Jugoslavije že pripravljeni. Pravi, da se na Hrvaškem o njem nima s kom pogovarjati in da mu zagotovo nikjer ne bo pripomogel k popularnosti. V besedilu Šnajder brez milosti in popustov - niti do lastne vere - popisuje Titovo življenje vse od leta 1918 do njegove smrti in po njej, ko se generali obrnejo proti svojemu Nad-jazu, čemur sledi razpad Jugoslavije. Namerno je obdelal obdobje po njegovi smrti, v katerem se zbistri način, s katerim se maščuje poražena utopija. »Prebral sem zares ogromne količine literature in odkril neverjetno veliko sovraštva. Tako so ga sovražili, da že po tem vidite, kako velik je bil. Kako so ga ljubili, je bil zame manj pomemben kriterij. Labilnejši. Ljubezen je varljiva, sovraštvo je bolj iskreno,« je povedal za srbski Danas.

Izvedba premiere predstave je bila načrtovana v Narodnem gledališču Bitola, vendar je po političnih čistkah v Makedoniji, ki so odplaknile večino vodilnih v kulturno-umetniških inštitucijah, med njimi tudi sodelavce pri projektu Tito – izbrani diagrami hrepenenja, končno uzrla premierske luči 31. marca 2007, vendar ne v narodnem gledališču, kot je bilo načrtovano, temveč v Domu kulture. Poskusi Ministra za kulturo Republike Makedonije Ilirjana Bekirija, da bi preprečil premiero, so povzročili pravi vihar med strokovno in novinarsko javnostjo tako v Makedoniji kot drugod po Evropi in mu odnesli ministrski stol.

 

O projektu Tito

TITO, ena izmed velikih ikon in krojilcev zgodovine 20. stoletja, je tudi platforma velikega mednarodnega projekta, pri katerem sodeluje deset institucij in kulturnih organizacij iz devetih držav

Njegov lik in delo sta temelj gledališkega diskurza petih uprizoritev v režiji hrvaškega, makedonskih (Tito – izbrani diagrami hrepenenja), egipčanskega in nemškega režiserja ter ruske režiserke, pri katerih sodelujejo tudi umetniki in producenti iz Italije, Nemčije, Rusije, Hrvaške, Črne gore, Egipta in Slovenije. Samostojne predstave se v režiji Branka Brezovca zlijejo v štiriurni kolaž oziroma revizijo minulega stoletja, poimenovano Tito – četrta pot.

Idejni nosilec gledališkega prereza zgodovine 20. stoletja skozi življenje in delo Tita je Damir Domitrović Kos, direktor festivala Ex Ponto. Dramaturško je projekt zasnoval Branko Brezovec, teoretično pa priznani hrvaški zgodovinar, profesor na znameniti ameriški univerzi Yale ter politik dr. Ivo Banac.

Tito kot dramski junak

»O Josipu Brozu vemo malo, četudi se zdi, da o njem obstaja presežek mnenj. Zdi se celo, da je na ravni političnih afinitet dokaj sistematiziran presežek. Ki pa se nikakor ne legitimira: s knjigo, predstavo, stališčem – z drugimi besedami z nekakšnim diskurzom. In kar je še huje: vsak vidik Brozovega življenja zahteva različne diskurze, posameznim segmentom pa velja pristopiti tudi s sinhroniteto diskurza (po Lévy Straussovi zahtevi, da je mite - in Brozovo življenje že od nekdaj deluje v mitološki matrici - treba brati sinhrono kot notne partiture.)« — Dr. Ivo Banac

 

Foto: Nada Žgank